Zlatoporočenca Elizabeta in Maksimiljan Dvoršak iz Zg. Porčiča

ZLDvo28V soboto, 20. avgusta, sta v krogu domačih in prijateljev praznovala zlato poroko Elizabeta in Maksimiljan Dvoršak iz Zg. Porčiča. Poročno slavje se je pričelo s civilnim obredom, ki je potekal v cerkvi Sv. Trojice, kjer je zlatoporočni obred, ob asistenci Barbare Cvetko, opravil župan Darko Fras. Zakoncema je namenil nekaj lepih besed in med drugim dejal: »Prisrčen pozdrav vama draga slavljenca in lepo pozdravljeni svatje, ki spremljate slavljenca ob njunem življenjskem jubileju. Zakonska zveza je temelj tradicionalne družine, družina pa osnovna družbena celica, ki je ključnega pomena za razvoj naše skupnosti. Zakonska zveza v katero sta stopila iz ljubezni ne pomeni samo sreče in zadovoljstva ampak tudi dolžnosti in odgovornosti. Da sta jo lahko gojila in negovala je od vaju zahtevala tudi veliko potrpljenja in spoštovanja drug do drugega. Vse to je vama uspelo. Zato mi je v posebno čast in veselje, da lahko svečano obeležimo 50 let vajinega zakonskega stanu, saj s svojo medsebojno ljubeznijo in spoštovanjem tako dajeta svetel vzgled naši družbi, predvsem pa seveda mladi generaciji. Prepričan sem, da bo današnji obred  lep spomin za vaju spoštovana  slavljenca, vajine otroke, vnuke, bližnje in daljne sorodnike, prijatelje in znance ter za vse, ki ste danes tukaj zbrani.« Pokončanem obredu je župan zakoncema izročil darilo in nazdravil z trojiško penino.
Njuno življenjsko zgodbo je predstavila Barbara Cvetko. »Maksimiljan ali Maks, kot ga vsi kličemo, se je rodil 22.9. 1932 v Zgornjem Porčiču 114 očetu Dominiku in materi Elizabeti. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Trojici. Vsa leta osnovne šole je bil odličen učenec, kar za tiste čase ni bil pogost primer. Vseeno pa po končani osnovni šoli ni imel možnosti šolanja. Elizabeta se je rodila 12.11.1939 v Zgornjem Porčiču 122 očetu Francu in materi Rozaliji Lorber. Osnovno šolo je obiskovala pri Sv. Trojici. Izhaja iz družini 9 otrok. Po osnovni šoli je bila nekaj časa doma, nato pa je 2 leti pestovala otroke pri eni od Trojiških učiteljic. Nekaj časa je služila na bližnji kmetiji pri Dvoršakovih. Njena redna zaposlitev je bila v Trojiški osnovni šoli, kjer je kot kuharica delala 6 let. Kako sta se Maks in Lizika spoznala in zaljubila pravzaprav ni težko uganiti, saj sta bila sovaščana, v tistih časih pa so bila druženja vaščanov pogostejša kot danes. Civilno sta se poročila 13. avgusta 1966 v Lenartu. Cerkveno pa prav 20.8.1966 v cerkvi Sv. Trojice. Po poroki se je Lizika, tako so jo klicali, preselila na moževo domačijo. Nekaj časa je še hodila v službo, ker pa je Maksov oče postal potreben pomoči, je po enem letu ostala doma in se posvetila gospodinjstvu, vzgoji otrok in delu na mali posesti. Maks pa se je najprej zaposlil v Cestnem podjetju, kjer je delal 10 let, nato pa v Mariborski livarni, kjer je delal do upokojitve. Takoj po poroki sta pričela z obnovo domačije, najprej hleva, nato pa še hiše. Ko sta se poročila je bila domačija še brez elektrike, po vodo pa je bilo treba 150m daleč. V zakonu sta se jima rodila sinova Andrej in Damijan, ki sta si ustvarila svoji družini in ju osrečila z vnukinjami Amadejo, Ano in Marijo, ter vnukom Anejem. Kuhanje in peka peciva je bilo Liziki vse življenje v veliko veselje. Tudi sedaj, čeprav ji je včasih naporno, za vsakega, ki jo prosi, speče kakšno pecivo. Maks pa je vse življenje gojil tudi ljubezen do glasbe. V mladih letih je igral pri pihalnem orkestru, odigral pa je tudi nekaj porok. Več kot 50 let pa je prepeval tudi v župnijskem pevskem zboru. Kot zanimivost naj omenim, da je tudi les, to je od grma pušpana, iz katerega so tipke igralnika v Trojiški cerkvi, posekal na domačem vrtu. Nasploh mu je bilo v življenju delo z lesom v veselje, saj je rad spletal koše, izdeloval ročaje za motike, tu in tam pa je naredil tudi kakšen klopotec.«
Po končanem civilnem obredu je pater Damijan Vračko, ob odsotnosti župnika p. Bernarda Goličnika, ob darovani maši opravil cerkveni zlatoporočni obred. Ob tem je med drugim povedal: »»Odpuščanje, besede ljubim te in potrebujem te so najpomembnejše za srečen zakon.« Cerkveno slavje je, ob igranju na orgle organista Jožeta Vagnera, popestril Cerkveni pevski zbor. Ob oltarju pa je na flavti zaigrala njuna vnukinja Ana Dvoršak. V nagovoru se je staršema za vse kar sta dobrega storila za njega in brata, ter sedaj za njegovi družini, zahvalil sin Andrej. Po končani maši pa je zakoncema zaigral Pihalni orkester MOL iz Lenarta, v katerem je Maksimiljan nekoč igral. Poročno slavje sta zalatoporočenca zaključila z druženjem s svati na Turistični kmetiji Bunderla.

on 23 Avgust 2016